Izguba sluha je zelo pogosta in lahko prizadene ljudi vseh starosti. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima danes že več kot 5 % svetovne populacije takšno izgubo sluha, da potrebuje rehabilitacijo, do leta 2050 pa naj bi število ljudi z “disabling” izgubo sluha naraslo na več kot 700 milijonov. Ker se težava pogosto razvija postopno, jo človek včasih opazi šele takrat, ko začne trpeti razumevanje govora – predvsem v hrupu, pri skupinskih pogovorih ali na telefonu.
O izgubi sluha govorimo, ko ne slišimo več tako dobro kot oseba z normalnim sluhom. Izguba sluha je lahko blaga ali izrazita, lahko prizadene eno ali obe ušesi in pogosto pomeni, da je razumevanje pogovora napornejše, še posebej v vsakdanjih situacijah z ozadnim hrupom.
Sluh je natančen proces, v katerem uho zvočne vibracije pretvori v električne signale, možgani pa jih razložijo kot zvok. Izguba sluha nastane, ko se del te poti ne odziva več optimalno – na primer zaradi motnje prevajanja zvoka skozi zunanje ali srednje uho, ali zaradi sprememb v notranjem ušesu oziroma na slušnem živcu.
Pomembno je vedeti: iz simptomov je težko zanesljivo sklepati, za katero vrsto izgube sluha gre. Za natančno oceno je potreben strokovni pregled in meritev sluha.
Izguba sluha se pogosto pokaže zelo “življenjsko”: pogosteje prosite za ponovitev, govor drugih se zdi zadušen ali “momljajoč”, v hrupu težje sledite pogovoru, televizijo ali radio nastavite glasneje kot drugi, po daljšem poslušanju ste bolj utrujeni, lahko se pojavi tudi tinitus ali občutek, da slišite, vendar ne razumete jasno.
Izgubo sluha najpogosteje delimo glede na to, kje na slušni poti nastane težava: zaznavna (senzorinevralna), prevodna (konduktivna) in mešana.
Gre za okvaro v notranjem ušesu (polžu) ali na slušnem živcu. To je najpogostejša oblika pri odraslih. Pogosto je povezana s staranjem ali dolgotrajno izpostavljenostjo hrupu, lahko pa tudi z določenimi boleznimi ali poškodbami. Zdravljenje z zdravili ali operacijo praviloma ni možno, lahko pa se sluh zelo učinkovito podpira s slušnimi aparati in drugimi pripomočki.
Nastane, ko se zvok ne prenaša učinkovito skozi zunanje ali srednje uho (npr. zaradi težav v sluhovodu, bobniču ali koščicah). Pogosto je vsaj delno rešljiva z medicinsko obravnavo, v primerih, kjer to ni mogoče, pa lahko slušni aparati bistveno pomagajo.
Mešana izguba sluha pomeni kombinacijo zaznavne in prevodne okvare – prizadeti so lahko tako deli zunanjega/srednjega ušesa kot tudi notranje uho ali slušni živec. V praksi to pomeni, da je pri obravnavi pogosto smiselna kombinacija medicinskega pristopa in ustrezne slušne podpore.
Na sluh lahko vpliva več dejavnikov: staranje, izpostavljenost hrupu, okužbe, prirojene ali dedne posebnosti, poškodbe ter nekatera zdravstvena stanja. Pri prevodni izgubi sluha so pogosti tudi zelo “banalni” vzroki, kot so nabrano ušesno maslo ali tekočina za bobničem.
Dolgotrajna ali ponavljajoča izpostavljenost glasnim zvokom je eden najpogostejših preventabilnih vzrokov izgube sluha. NIOSH opozarja, da je pri ravneh hrupa 85 dBA in več smiselno razmišljati o zaščiti sluha, saj takšna izpostavljenost povečuje tveganje za okvaro sluha skozi čas.
Če se izguba sluha pojavi nenadoma (v urah ali nekaj dneh), je to lahko nujno stanje. Kot “nenadna senzorinevralna izguba sluha” se pogosto opredeljuje hitro nastala izguba v obdobju do 72 ur, pri čemer je pomembna hitra strokovna ocena in čimprejšnja obravnava.
Najbolj smiseln korak je meritev sluha in pogovor s strokovnjakom, ki lahko določi vrsto in stopnjo izgube sluha ter predlaga najboljšo rešitev – od odprave morebitne ovire pri prevodni izgubi sluha do izbire in prilagoditve slušnih aparatov, kadar je to primerna pot.
Če je izguba sluha posledica določenega dogodka, kot je infekcija ali fizična ovira, lahko odstranitev vzroka običajno privede do okrevanja večine ali vsega sluha. Najpogostejši vzrok senzorinevralne izgube sluha pa je trajen in ga ni mogoče odpraviti s kirurškim posegom.
V takšnih primerih lahko uporaba slušnega aparata dramatično izboljša kakovost življenja.
